Danes zjutraj se je uresničila moja slutnja.
Konec avgusta, kak dan pred prvim septembrom, ko se začne sezona dovoljenega lova na srne in njene mladiče, si začel ob sončnem vzhodu in zahodu redno prihajati v naš zaselek. Grozljiva je bila že sama ideja, da si lovec, ter pojava tvojega avtomobila vsak dan pred našimi hišami ter med njivami in travniki, kjer so jutra in večere redno preživljale srnje družine. Srne in njihovi mladiči, s katerimi domačini in naše živali živimo v sožitju. Srne, ki nikomur nič nočejo, ki ne predstavljajo prav nobene nevarnosti, ki samo s tem, ko so, bogatijo naša življenja. In njihovi mladiči, ki jih nekatere, rada verjamem, poznam od rojstva – vem, kateri je mlajši brat in katera starejša sestra. Mladiči, ki so zaradi odraščanja v bližini mojih psov po obnašanju na pol psi, tako rada verjamem. Mladiči, ki meni in mojim psom tako zaupajo, da že zdavnaj ne bežijo več, se nam celo približajo na varno razdaljo. Tudi najmlajši mladiček, ki se je prejšnji teden celo ovohaval z mojo Hanno na par centimetrov razdalje. Živimo v zaselku, ki mu po domače rečemo »Mirnidol« – a ti je jasno?
Vem, da si človek, ki ti vse to nič ne pomeni. Ki v tem opisu verjetno vidiš zgolj hrano na krožniku ali pa trofejo na steni. In par pirov za nazdravit… Prepričana sem, da si z lahkoto pripravljen ustrelit tudi mojega psa, po nesreči ali ne, kar si z očitno in zelo nazorno gesto nakazal pred dnevi, ko sta bili moji šolani psici spuščeni na travniku, kjer se ne oddaljujeta od mene in kjer že tri leta živita v sožitju z vsemi divjimi živalmi. Prepričana pa sem tudi, da je vsak, ki je sposoben mučit in ubijat živali, sposoben še marsičesa drugega. Še hujšega. In danes si to potrdil. Kak dan pred prvim septembrom si vame nasejal strašno nelagodje. Strah me je na sprehodih v gozdu, strah me je, ko se odpravim v hrib, strah me je na sosedovem travniku… Od danes me je strah celo na lastnem dvorišču.
Nekaj minut pred sončnim vzhodom si se pripeljal in parkiral pod sosedovo smreko ob dvorišču, nekaj metrov od njihove hiše in kak meter več od moje. Nekaj trenutkov zatem je počilo. Presekalo me je, še bolj moji psici. To te verjetno ne zanima, a ena se zunanjih pokov (grmenje, ognjemeti, pokanje petard…) na smrt boji, pa žal ne poznam vzroka travme, drugi pa so travmo povzročili ravno ljudje, kot si ti. Lovci. Zato vem, česa si sposoben… S sosedovega dvorišča si se pripeljal na moje dvorišče, parkiral si na MOJEM dvorišču. Ko sem prišla na balkon, da se s tabo soočim, je bila tvoja izjava »A s’m vas zbudu? T’mle s’m srno ustrelu…«. Tvoja predrznost se je nadaljevala v »A je kak problem? Sem sam’ parkiru, da grem posprav’t… Lohk pa tud’ umakn’m avto…«. V šoku, v katerem sem bila, je bilo vse, kar sem lahko izdavila »Ja, je problem ja in ja, takoj se odstranite z mojega dvorišča!«.
V resnici bi ti rada povedala tole.
»Kreten! Že dejstvo, da si sposoben ubijat, je grozljivo! A ne živim v pravljici, zavedam se, da nesmiselno ubijate, streljate in morite. Da ste pri tem povsem brez empatije in sočutja. A da to počneš na mojem dvorišču? Ne, na to nisem računala. Glede dovoljenih časovnih intervalov si očitno seznanjen z Zakonom o divjadi in lovstvu, ki dopušča to bizarno in kruto udejstvovanje, namenjeno ničemer drugemu kot pumpanju lastnega ega. Ustrelil si par minut pred sončnim vzhodom, ko je to zakonsko dovoljeno. To, da so takrat živali najbolj sproščene in se pasejo na travnikih, te ne zanima oziroma je voda na tvoj mlin. To, da si ustrelil v zaselku, praktično na domačem dvorišču ob občinski cesti, ki je ne prečkajo le divje živali, pa je srhljivo. To ne more biti le ego, to je hudo narobe. Metek, s katerim si ubil živo bitje, bi lahko prestregel avto enega od mojih sosedov, ki se v tem času odpravlja v službo, sprehajalec s psom (ki ima psa vzorno na povodcu), ali pa celo otrok, ki gre peš v šolo. Tega srhljivega dela tvoje bizarne avanture si ne znam pojasnit. Lov je prepovedan na površinah naselij in zaselkov, lov je prepovedan na površinah vseh javnih cest, prog in druge tovrstne površine – samo dva primera nelovnih področij ti navajam, pri čemer zelo dvomim, da desetega člena zakona ne poznaš. Kaj ti ni jasno??? In odjebi z mojega dvorišča!!! Za vedno!«