4.10.2006-6.4.2021
Bil je 25. december 2006, ko sva se prvič spoznala. Za razliko od vseh normalnih ljudi, ki so radostne praznične dni preživljali doma, v krogu najbližjih, sem jaz, kot sicer vsak vikend in praznike, opravljala vlogo sprehajalca v ljubljanskem zavetišču za zapuščene živali. V enem od boksov si bil ti, z mladičkasto prijateljico, ki se ji ne spomnim imena. Tebi je bilo ime Piko, imel si približno 3 mesece. Vse, kar sem vedela o tvoji izkušnji na tem svetu, je bilo, da te je našla gospa v košarici pred kapelico, ter pripeljala v zavetišče.
Kot izjemno analitični in razumski osebi je bilo moje stanje uma takrat neomajno. Imeti psa v bloku je nesprejemljivo, je mučenje živali. 6. januarja je zmagalo srce in prišel si v moje življenje, v najemniško garsonjero. In postal Touch, moja prva ljubezen. Uničil si velike količine pohištva, pojedel nov par elegantnih ženskih čevljev in usnjen pas (kovinsko zaponko si pustil za dokaz), mi velikokrat paral živce zaradi svojega močnega lovskega nagona, ki naju je nemalokrat spravil v težave. Bil si priden šolar, piflar. Obiskoval si šolo za zavetiščarje, pa opravil izpit za psa spremljevalca, pokazal svoj talent v pasjem športu, se spoznal tudi z osnovami terapije s pomočjo živali. Z menoj si preživel praktično celo moje res odraslo življenje, z menoj si bil od prvega stanovanja in službe, se z mano štirikrat selil, bil ob meni ob največjih izgubah in najhujših trenutkih v življenju, pa tudi ob najbolj veselih in najbolj vznemirljivih. Vedno si me počakal na vratih.
Moje stanje uma je bilo ves čas neomajno. Ti si kuža edinec in nikoli ne bom ljubezni do tebe delila z drugim psom. Ker je namenjena le tebi. A življenjske okoliščine so pripeljale do tega, da se nama je pridružila Hanna. Ni bila planirana, a tako je naneslo. Takrat si bil že v zrelih letih. S svojo toplino, ki si jo vedno oddajal, si vplival tudi nanjo. Izjemno te je spoštovala, kljub temu da je zajebana dominantna psica, si imel v njenih očeh vedno prednost. Bil si prvi, zame in zanjo. Najbolj sem srečna, da sem ti zadnja leta omogočila preživeti v čisto in samo našem domu na podeželju. V hiški ob gozdu, kjer si do zadnjih dni užival na polno. Ker moje stanje uma glede delitve ljubezni v krdelu ni bilo več tako neomajno, se nam je pridružila še Cloe. Takrat si bil že resno senior, a za svoja leta izjemnega zdravja. Verjamem, da si bil srečen in vem, da veš, da si bil ljubljen. Da si bil vedno na prvem mestu.
Čeprav si bil na nešteto potovanjih z avtomobilom, tudi precej dolgih roadtripih, ti je vožnja z avtom postajala muka. Čeprav si še vedno pohitel za kakšno srnico, je bil najin tempo vedno počasnejši. Čeprav si še vedno reagiral na zvok vrečke s priboljški, si slišal čedalje manj. Čeprav si si še vedno želel bližine in interakcije, s puncama več kot z mano, si se začel umikati na samo. Prišla je starost, ki ti ni prizanesla. Takrat mi še ni bilo jasno.
Prišlo je zadnjih pet dni, ko sem popolnoma izključila sebe in te še enkrat postavila na prvo mesto. Podprt z energijsko terapijo si popolnoma opešal. Vso energijo, ki si jo prejel, si usmerjal v to, da odideš. Potrebovala sem čas, a prišel je dan, ko sem ti obljubila, da boš jutri lahko odšel. Da počakava, da greva še enkrat skupaj na sneg, potem pa te pustim oditi. In tokrat je bilo moje stanje uma resnično neomajno. Ker si bil vedno na prvem mestu. Ker si moja prva ljubezen.
Zdaj se ukvarjam sama s sabo. Minil je prvi sprehod s puncama po našem gozdu, odkar te ni, minila je prva noč brez tebe, zjutraj sem se prvič spustila v spodnji prostor in te ni bilo na tvoji postelji, spila sem prvo jutranjo kavo na balkonu brez tebe… Prvič ponovno pišem, odkar te ni. O tebi seveda. Pomaga. Ker ne govorim. Ne gre. Je pretežko. Baje, tako pravijo, bo z vsakim tednom lažje, da bom po kakem letu lahko spregovorila o tebi brez solz, tako pravijo… A v resnici mi ni pomembno, ker boš vedno moj prvi in vedno na prvem mestu. Ne zaradi patetike, temveč zaradi ljubezni do tebe.
Prišel bo dan, ko me boš spet pričakal na vratih, za mavričnim mostom. Do takrat pa: »Šiba, šiba! Bodi priden, se vidiva!«.
